Eva D. Bahovec je profesorica sodobne filozofije na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je avtorica več znanstvenih in strokovnih monografij, mednarodnih komparativnih raziskav, aktivističnih projektov, člankov itn. ter urednica slovenskih izdaj nekaterih temeljnih feminističnih del (Simone de Beauvoir, Christine de Pizan, Virginia Woolf) in zbornikov Abortus: pravica do izbire?!, Od ženskih študij k feministični teoriji, Ženska seksualnost: Freud in Lacan, Ženskost in njeno nelagodje, Bodi moje telo: Dialektika, dekonstrukcija, spol itn. Od leta 1995 do 2007 je bila odgovorna urednica revije za ženske študije in feministično teorijo Delta, ki je bila »zaradi kontinuitete in preloma na področju ženskih študij« leta 1997 nagrajena s kulturno nagrado »Zlata ptica«.
A city of their own?
Z velikim entuziazmom spremljam organizacijo festivala Mesto žensk in s tem povezanih dejavnosti že od samega začetka. Stalna prisotnost ženskih glasov in feminističnih refleksij ni v kulturi nič manj pomembna kot v »ženski politiki«, ki je po padcu berlinskega zidu naznanila novo feministično obdobje.
Promocija žensk v kulturi in umetnosti, promocija novih kritičnih in kritiških praks, promocija feministične teorije, vse to je zaznamovalo nek cel teritorij mesta žensk in najrazličnejših mestnih četrti, v središču in na obrobju – in še onkraj in čez. Subaltern spoke. Iz leta v leto se vrstijo odmevni dogodki, zdaj že udomačeni v Cankarjevem domu, hkrati pa spretno razpršeni po – nič manj »središčnih« – prostorih na Metelkovi, v Stari mestni elektrarni, Muzeju sodobne umetnosti, Plesnem teatru, Galeriji Škuc, Slovenski kinoteki, Kinodvoru, Španskih borcih, Lutkovnem gledališču, tovarni Rog in še marsikje. Morda je prav zdaj trenutek za to, da bi okrepili prepletanje novih umetniških praks s političnim angažmajem, ki se vse bolj – in vse bolj upravičeno – obrača tudi proti vetru filozofskega in nasploh teoretskega mainstreama, ki je vse pogosteje povezan s konservativizmom in mizoginijo najslabše vrste.
Poleg novih feminističnih pedagogik, ki so zaradi splošnega antifeminističnega bekleša in novih oblik moške dominacije vse bolj nepogrešljive, to vključuje tudi kreiranje »ugodnih okoliščin« ali celo nekakšne zgodovinske konjunkture za izdajanje novih feminističnih publikacij: od znanstvenih monografij in učbenikov do periodičnih publikacij in revij, ki bi Mesto žensk še bolj povezale z drugimi mesti in drugimi »regionalnimi« in širšimi prostori. Tako bi lahko – nekje med jugoslovanskimi »utopijami« in nordijskimi »heterotopijami« – začeli delovati proti aktualni družbeni amneziji in se poskusili soočiti s filozofsko dediščino našega »ne-sovjetskega« marksizma. Če sploh kaj, potem nam manjka prav filozofsko orožje in teoretski Kampfplatz, ki je pogoj možnosti za spopad z novimi samoumevnostmi in dogmami anglo-saksonskega »gender«.
Nastopil je trenutek, da ob in po promociji žensk in feminizma v kulturi dvignemo zastor za promocijo »ne-zahodnega« feminizma. Carpe diem!
